Bilo je pred tremi ali štirimi leti, v trgovini blizu mojega doma na robu Maribora. Pri blagajni mi je blagajničarka ponudila plastično vrečko, rekoč, da naj vanjo, če želim, denem nakupljeno blago. Zahvalil sem se ji in rekel, da imam svojo platneno vrečko, ki jo redno uporabljam, ko grem po špecerijskih nakupih. Na moje presenečenje mi je odvrnila, da sem eden zelo redkih, ki imam takšno navado in da skoraj vsi kupci brez pomisleka vzamejo ponujeno plastično vrečko. Ko sem se vračal iz trgovine proti domu, sem razmišljal o njenih besedah. Ali je to sploh možno? Da je namreč tako malo ljudi, ki jih skrbi kopičenje odpadne plastike v koših, zabojnikih za hišne odpadke, na odlagališčih odpadkov, ki jih motijo kosi zavržene embalaže na ulicah, v potokih, na robovih gozdov, v morju …?! Morda pa le drži, kar mi je rekla prodajalka, sem pomislil tekom hoje domov, ko pa je toliko ostankov raznolike plastične in druge embalaže naokoli. In verjetno je tudi res, da bolj malo ljudi, kar jih dandanes živi na Zemljici naši, svoja lastna vsakodnevna dejanja kdaj pa kdaj pomnoži s sedmimi milijardami, kolikor nas je dandanes zemljanov (in še nekaj čez). Kajti približno tak je skupni vpliv vseh pripadnikov človeštva na okolje, v katerem vsi skupaj živimo — z rastlinami, živalmi in glivami vred.
Če se zavedamo milijardnih zmnožkov ravnanj nas kot posameznikov, če presežemo varljivo pojmovanje lastnih dejanj kot ‘zgolj kopljic v morju’, lahko kot ožja ali širša skupnost povezanih, odgovorno in ozaveščeno usmerjenih ljudi dosežemo opazne okoljske spremembe na bolje. Pri tem nimam v mislih le fizičnega okolja (grajene forme mesta, rastlinstvo, živalstvo, ozračje, voda, zemeljska prst …), temveč tudi socialno, tj. medčloveško, kulturno, antropološko okolje in pa miselno ‘okolje’ (vrednote, nazori, interesi, motivacije ljudi). Naposled je stanje vseh naštetih vrst okolja v odločilni meri odvisno od načina ravnanja posameznikov oziroma ožje ter širše družbene skupnosti. Zato je zavedanje te vzročne posledičnosti lahko močan vzvod okoljskih izboljšav — seveda pod pogojem, da takšno zavedanje premore in iskreno, nelicemerno, praktično udejanja dovolj velik del družbene skupnosti. Del tega zavedanja mora biti tudi spoznanje, da je seznam vsakodnevnih ravnanj, ki jih lahko skorajda vsak od nas kot posameznik izvaja na takšen ali drugačen način, precej obširen.
V trgovino se lahko odpravimo peš, s kolesom ali pa z avtom. Lahko izberemo bližnjo manjšo trgovino, oddaljeno nekaj minut hoje, ali pa le-to redno prezremo in se po nakupih vsakič zapeljemo v velik trgovski center na drugem koncu mesta. Pri nakupovanju lahko za lastno gospodinjstvo kupimo primerno količino kruha in zelenjave, lahko pa pretiravamo in smo zato kasneje primorani neporabljeno izsušeno solato in plesniv kruh zavreči. Če kupimo baterije za svetilko ali TV-daljinec, lahko kupimo takšne za enkratno uporabo ali pa tiste, ki jih je moč večkrat napolniti. Ko si kupujemo oblačila, smo lahko pozorni na to, ali so izdelana iz materialov, ki jih je moč kasneje, ko oblačilo zaradi ponošenosti zavržemo, reciklirati — ali pa na to žal nismo pozorni. V službo lahko odkolesarimo ali se odpeljemo z mestnim avtobusom, lahko pa se odpravimo tja z avtom — pa ne le z lastnim družinskim, temveč po dogovoru s sosedom v njegovem — in s tem prispevamo k temu, da bo na mestnih ulicah kdaj pa kdaj en avtomobil manj. Svojega šoloobveznega otroka lahko hitro privadimo k temu, da bo hodil v šolo peš. Zakaj bi ga razvajali in slabili njegove gibalne sposobnosti z ‘avtomobilsko dostavo’ tik do šolskega praga?! Ko se popoldan rekreiramo in igramo tenis, lahko žogice uporabimo večkrat ali pa vsak teden porabimo nov komplet teh, malo obrabljene žogice pa zavržemo — in s tem po nepotrebnem prispevamo k hitrejšemu kopičenju odpadkov. Slednje je lahko tudi rezultat tega, da svoj prenosni telefon zamenjamo z novim, lepšim in malo bolj zmogljivim že po dveh letih, namesto da bi ga uporabljali pet, šest ali več let. Primerov teh in onih variantnih načinov naših vsakodnevnih ravnanj je še veliko.
Lahko pa smo dejavni ne le kot posamezniki, torej nepovezano z drugimi, temveč se priključimo skupini iz soseščine ali z drugega konca mesta in skupaj s somišljeniki dejavno naredimo kaj bolj učinkovitega in odmevnega — in potemtakem zglednega tudi za širši krog someščanov. Lahko začnemo z akcijo za umirjanje prometa v sosednji ulici, kjer so problem prehitri vozniki; lahko se zavzamemo za zasaditev novega drevoreda ob potki na robu mesta, kjer se ljudje radi sprehajajo; lahko sprožimo pobudo za vzpostavitev skupnostnega vrta v bližini stanovanjske soseske ali akcijo za obnovo klopi in otroških igral na dvorišču med bloki. Če vemo za starejše sosede, ki težko hodijo, se dogovorimo z nekaj mlajšimi sosedi in nakupe osnovnih potrebščin za te starejše opravljamo zanje koordinirano in takrat, ko se odpravimo v trgovino zaradi svojih potreb. In kaj nas ovira, da ne bi enkrat na leto z nekaj družabnimi sosedi organizirali piknik ulice ali ožje soseske? V ta namen se lahko povežemo tudi s predstavniki mestne četrti oziroma krajevne skupnosti in pri njih pridobimo potrebno podporo. Lahko se povežemo tudi z organizatorji dejavnosti samoorganiziranih mestnih četrti in skupnosti ter skupaj z njimi dorečemo nekaj akcij v dobrobit najožje, ožje ali širše lokalne skupnosti. Pri tem pa seveda ne smemo pozabiti na množična občila! O naših pobudah in izvedenih dejavnostih lahko redno obveščamo novinarje. Če smo z nečim v svojem okolju nezadovoljni, pa le napišimo zaskrbljeno ali pa togotno ‘pismo bralca’ — kdo ve, morda bo prav to pismo kamenček, ki bo premaknil stvari na bolje!
Zgornji kratek prikaz možnih udejstvovanj vsakogar izmed nas v prid boljšemu stanju naših življenjskih in delovnih okolij je seveda možno razširiti. Naj bo prav to izziv vsakemu bralcu oziroma bralki teh vrstic! Da bo namreč ‘odprl svoje oči’, izostril svojo pozornost glede stanja in dogajanja v svoji soseščini in tvorno, domišljeno ter po svojih najboljših močeh prispeval, da bo njegovo in hkrati naše skupno okolje čez mesec, leto, dve ali tri v boljšem stanju, v kakršnem je danes. Zatorej pogumno, samoiniciativno in družno s somišljeniki v akcijo!
V Mariboru, 23. 11. 2020
Opomba o avtorju in sestavku:
Jože Kos Grabar je kot prostorski načrtovalec zaposlen v mariborskem podjetju ZUM urbanizem, planiranje, projektiranje d.o.o. Zgornji sestavek je bil napisan v okviru projekta oz. procesa »Prihodnja mesta jugovzhodne Evrope« (“Future Cities of South East Europe” – FCSEE), katerega izvajanje v obdobju 2020–2022 za mesto Maribor in Mestno občino Maribor je poverjeno prej navedenemu podjetju ZUM d.o.o. Projekt FCSEE sofinancira EIT Climate-KIC.